Vzpon na Mangart 2007

Malo z zamudo, pa vseeno se javljam s poročilom iz prireditve "Vzpon na Mangart 2007". To je bila 7 prireditev te vrste, jaz osebno pa sem se je udeležil prvič. Odločitev za udeležbo je padla zelo na hitro, veliko pa je pripomoglo k odločitvi lepo vreme. Tako sem se 25.8.2007 ob 6:45 odpravil iz Kranja proti Lomu pod Mangartom, kamor sem prispel malo po 8h uri zjutraj. Prvo parkirišče se je že kar lepo polnilo, do pol desetih pa je bilo v Logu najmanj 300 avtomobilov če ne več. Kakor spremljam sedaj na forumu je številčen obisk presenetil tudi organizatorje, saj jim je zmanjkalo štartnih številk in pa čipov za merjenje časa. No jaz sem bil dovolj zgoden, tako da s tem nisem imel problemov. Naj že takoj na začetku pohvalim organizatorje, saj nimam popolnoma nobenih pripomb čez organizacijo. Nekateri so se sicer na forumu pritoževali, da smo nekateri klepetali pred štartom, ko je bila minuta molka v spomin na nekega mladeniča (se opravičujem ker ne vem imena), ki se je ponesrečil v gorah, bil pa je eden izmed pionirjev te prireditve. Ampak sam resnično nisem slišal, da bi po mikrofonu nekdo oznanili minuto molka.

Kakorkoli, bom raje na hitro opisal moje občutke pred in po dirki. Na samo dirko se nisem posebno pripravljal, saj zadnji mesec pred Mangartom nisem zvozil nobenega resnega klanca. V bistu sva bila z Martino na dopustu v Avstriji, kjer sva sicer kolesarila vendar sem samo vzdževal nekako kondicijo, treniga za moč pa ni bilo. Tudi zadnja dva tedna je bilo zelo slabo vreme in malo časa, tako da sem šel na samo prireditev zgolj zaradi "firbca", kako izgleda iti na Mangart v družbi kolesarskih navdušencev. Ker nisem imel namena iti na polno, sem s seboj vzel še fotoapart, da sem med vožnjo še malo slikal.
Na Mangartu, bolje rečeno na Mangartskem sedlu sem bil do sedaj kakšnih šestkrat, tako da sem vzpon poznal in sem vedel, da ni noben bav bav, če voziš z glavo. To pomeni da se ne zakadiš kot svinja v buče, temveč voziš tako, da imaš vseskozi občutek, da bi šel lahko hitreje. In tako sem vozil sam do 1600m nadmorske višino, ko pa sem vedel da hitreje ne morem :)
Tukaj sem se ovekovečil trenutek dobre pol ure pred štartom, ko sem se ogreval:

Štart je bil točno ob 10h, nervoze ni bilo, v mirovanju pa sem imel pulz 55% maximalnega. No malo sem izgleda bil nervozen, če je bil pulz 106, ali pa se je to še poznalo od ogrevanja kjer sem ga kar malo pognal. Sledi še nekaj slikic iz štartnega bloka:

Bivši sošolec iz faksa Jaka, s katerim sva en del skupaj tudi vozila:

Tale gospod je bil že na štartu čisto premočen, vendar je imal srečo ker je imel tako kolo da je lahko počival:

Na štartu je bilo res neveljetno veliko število kolesarjev:

Po štartu se začne takoj breg in to se vleče do cilja. Mislim da sem cel vzpon prevozil spredaj na mali 34 zobi šajbi. Zadaj pa nisem čisto prepričan, ampak se mi zdi da sem vozil z 2-4 verižnikom po veliksoti in na koncu, ko me je pobralo, z največjim verižnikom, ki šteje 27 zob. Med vožnjo sem opazil kar nekaj predstavnic nežnejšega spola na specialkah ali dobrih road-treking kolesih. Povrhu vsega pa so še zelo dobro gonile v breg. Lepo je videti da tudi punce rade kolesarijo v breg. No ena izmed njih je tudi Martina, ki pa je raje izpustila Mangart saj se ni čutila dovolj zdravo in močno za Mangart s specialko... ampak to je spet druga zgodba.
Iz Loga pod Mangartom smo hitro napredovali proti vasi Strmec, kjer je menda drugi največji naklon na celi progi, vendar jaz nisem ugotovil kje bi to lahko bilo. Do odcepa za na Mangart sem še malo gledal turistično naokoli, potem pa samo še okoli sebe malo. Sledi nekaj slik iz tega dela poti, ker potem do vrha nisem nič slikal (le zakaj ? :))








Na odcepu za sedlo je navijal med drugim tudi moj bivši sošolec Matjaž, ki je posredoval informacijo Jaku, da sem malo pred njim in na makedamu kjer smo morali iti peš tisti s specialko me je Jaka prehitel. Ujel sem ga na vrhu znamenitega 22% klanca in potem sva nekaj časa vozila skupaj. Vmes pa sva normalno debatirala saj tempo ni bil prehud. Na okoli 1400m nadmorske višine je Jaka potegnil, jaz pa sem mu kakšnih 200 višinskih metrov še sledil nato pa sem začutil, da noge ne delajo kot bi morale. Prestavil sem v najnižjo prestavo in probal vzdrževat visok ritem. Na vsake toliko časa sem moral tudi aufzicat, da sem malo prekrvavil rit in pa križ me je začel boleti - prvič na specialki. Od 1600m se mi je potem kar vleklo do zadnjega tunela, vmes pa sem pojedel še CARBOGEL speedy, ki naj bi takoj prijel in ti dal novih moči. Po pravici povedano ne dam roke v ogenj, da sem zaradi njega šel potem kaj hitreje. Noge so bile še vedno zmatrane in v bližini kolkov sem čutil napetost, kot da bi me hotel krč. Nekako se prebijem v zadnji kilometer kjer sem se pa res vlekel in tu sta me prehiteli tudi dve ženski. No po zadnjem ovinku pa sem le zbral pogum, prestavil na veliko šajbo spredaj ter stopil na pedala, da je kar letelo v cilj. Tukaj na prvi sliki je ovekovečen moment, ko sem vedel da bom kmalu "rešen":





Pa še dve simpatični navijačici : :-)


Moj čas je bil 1:34:30 po mojem merjenju na Polarju, uradno pa je bil tudi tu okoli. Z rezultatom sem kar zadovoljen, imam pa občutek da bi šel lahko okoli 1:30, če bi malo potreniral prej. Je pa to dobra motivacija za naslednje leto.
Na Polarju sem vseskozi nadzoroval utrip in sem gledal samo podatek o % maxHR, ko pa sem pogledal doma številke je bil HRavg=180, HRmax=193 :):)
Od odcepa za Mangart pa do sedla sem pa potreboval 1:04 ure, kar je 10 minut hitreje kot lani z gorcem, kjer pa sem prve pol ure kolesaril skupaj z Martino.
Tukaj pa je še moj graf vzpona.


Toliko zaenkrat, naslednjič pa se vem oglasim iz "Juriša na Vršič" (če bom imel seveda fotoaparat s seboj) ter kasneje iz triatlona Bled.

Wawawiwa....