Garmin Triatlon Bled 2007

Malo z zamudo ker nisem utegnil prej, pa vseeno, hitra reportaža iz zadnje množične prireditve, ki sem se jo udeležil in to je triatlon na Bledu imenovan “Garmin Triatlon Bled 2007”. Triatlon kot zanimiva špotna panoga sestavljena iz treh disciplin (plavanje, kolesarjenje in pa tek) zahteva veliko treninga, in če hočeš biti dober moraš najprej znati hitro plavat, potem pa še en kup kondicije za kolo ter tek. Dvakrat sem se udeležil tega mini triatlona za vsakogar in iz lastnih izkušenj povem, da te plavanje ubije če nisi nikoli treniral te discipline ali pa je bil eden izmed prednikov ne vem katerega kolena delfin. Potem pa če si “razbacan” v roke kot sem jaz, ti še tiste mišice ki jih imaš poberejo vso kri, ostanek pa cirkulira potem po nogah na kolesu. Ko pa začnes tečt pa že itak nimaš drugega v glavi, kot samo kdaj bo cilj ter se čimprej privleči do njega. O kakšni taktiki tukaj ni govora ker itak daš vse od sebe. Če greš solo se mi zdi racionalno, da v plavanju ne daš vse od sebe in tisto minuto potem prineseš notri na kolesu ter teku. Se je zgodilo, da sem eno leto prišel iz vode minuto pred Klemenom (BigK), potem sem se pa preoblačil 1:50 ker nisem mogel potegnit majice čez glavo, ker sem imel tako zatečene roke. Je sicer smešno, samo ko hitiš ti to ni smešno. Izgleda približno tako kot v grozljivki, ko mora nekdo hitro vtaknit ključ v avtomobilsko ključavnico in uiti, pa nikakor ne gre ključ notri, po možnosti ti pade še vse po tleh itd…

No letos sem se triatlona udeležil kot član ekipe Uditech, ki smo jo sestavljali Matija Murn kot plavalec, jaz kot kolesar in Klemen Humerca (BigK) kot tekač. Tukaj smo vsi trije lepo sproščeni pred tekmo; no še od vseh je najbolj skrbelo Matija, ker voda ni bila pretirano topla.

Pred štartom smo malo pogramljali z našo konkurenco, konkretno z ekipo Garmin za katero so nastopali Luka Turk (reprezentančni plavalec), Matjaž Rozman (nadobudni kolesar) ter Jože Rupnik (zagnan tekač). Na spodnji sliki je še vodja ekipe Garmin Nataša Rehberger.

Na koncu so oni zasedli 12. mesto, mi pa smo bili uvrščeni na solidno 10.mesto od 22 ekip. Štart triatlona za združenja in podjetja je bil 5 minut za štartom triatlona za vsakogar, kjer je tekmovalo tudi nekaj znanih obrazov,ki jih najdete na spodnji sliki: (Polona, Katja, Anže in Tomaž). Marko se nam je na štartu nekam skril, smo ga pa ujeli v fotogtrafski objektiv med tekom - vsega zadovoljnega.

Matija hladen kot špricar na štartu v sredini:
Po 6:20 minutah Matija prileze iz vode in hiti predat čip do mene. V trenutkih pred štartom sem pogledal na moj Polar in videl, da mi je adrenalin pospešil pulz na 150 v mirovanju !

Na štartu sem izgubil skoraj 10 sekund, ker sem najprej čip dal na roko, vendar so me takoj opozorili da senzor ne bo prijel in sem moral počakat ter ga namestiti na nogo, pri tem pa v tisti naglic nisem takoj našel začetek traku, da ga odlepim ( “grozljivka – ključi” situacija). Na štartu sem se zakadil ko svinja v buče, za kar ne vem ali je bila dobra odločitev ali ne. Dejstvo je da me je zabilo že v sredini prvega kroga in sem težko dihal. Spet sem imel bolečine v pljučih ob globokem vdihu, tako da bo res treba po razlago k pulmologinji, da ne bo kaj narobe. Malo me je mogoče zaneslo s hitrim začetkom, ko se mi je zdelo fino, da sem prehitevel folk kot za šalo. Nekajkrat je šlo kar malo na nož, saj sem moral prehitevati po nasprotnem pasu kjer so vozili kolesarji, ker so nekateri vozili vzporedno in nisi mogel normalno mimo. Tako sem potem večino poti vozil sede, stoje pa sem pospeševal samo na obratih, pulz pa je bil nabit do konca in je bil HRavg=185 , Hrmax pa 190. Tako da sem dal v tem momentu vse od sebe za ekipo, in tole sta slikci iz konca prvega kroga, ter zadnjih nekaj metrov na kolesu. Na celotni progi sta me prehitela dva iz štafete, vozil pa sem malo pod 24 minut. Točnega časa ne vem ker sem štoparico ustavil po predaji, ampak uradni rezultat je pa 23:53.

Čip sem predal Klemenu, ki je takel kakor hitro so ga nesle noge. Sam sem bil utrujen ko pes v cilju, zato mi je Matija prijazno pomagal prenest čip iz moje na Klemenovo nogo, saj bi sam za to porabil preveč časa. Sicer smo bili pa itak zmenjeni, da čip montira tisti ki štarta, ker je predhodnik najbrž malo utrujen. V cilju so me potem najprej bolele še vse spodnje zobe, ker sem očitno lovil zrak z odprtimi usti kot kakšna riba. No sej skozi škrge sem že dihal, tako da je primerjava kar na mestu.
Kako je Klemen tekel in še kaj več , si lahko preberete na njegovem blogu, osebno pa vem da je dal vse od sebe, tako da je naredil rezultat kot ga je. Ob boljši dnevni formi, bi lahko tekel kakšno sekundo na km bolje kot je dokazal čez teden dni na teku okoli Blejskega jezera.
Tukaj pa je Klemen 200m pred ciljem:
ter zadnji metri Klemena v teku:

Sledi nekaj fotografij iz cilja, ko smo vsi prišli k sebi in smo lahko pozirali objektivu, z lepimi občutki da smo se udeležili triatlona ter preizkusili svoje trenutne zmožnosti z ostalimi udeleženci.
Matija in moja malenkost v ciljni areni:

Jaz “poln” energije z lubenico v cilju:
Celotna Uditech ekipa v cilju:

Zahvala gre pa seveda tudi glavnim krivcem, da imamo dogodek zabeležen s fotografijami. Tako se na tem mestu zahvaljujem moji boljši polovici Martini ter kolegu Primožu Rajteriču za fotografije:

ter Blažu, ki je s svojo Panaconicovo mrcino skrbel za tehnično najzahtevnejše slike. Na sliki je Blaž s sinom Maticem:

Seveda je bilo potrebno dogodek na hitro analizirati že v najbližji okrepčevalnici ali po domače rečeno gostilni, in tako smo jo leteli k Backu, kjer smo zaužili izgubljeno tekočino in nekaj ogljikovih hidratov.

Za konec pa sem dodal še nekaj slik iz triatlona za vsakogar:
Najprej Tomaž Potočnik, ki je zasedel odlično 5 mesto se mi zdi:

Potem Marko Potočnik:

Ter neznana tekmovalka, ki jo je lovilo največ optičnih iskal. Tudi na www.siol.net strani je bila njena slika…

Za konec pa prilagam še graf iz mojega polarja, da se bo videlo, da sem dal res vse od sebe.

Juriš na Vršič 2007

Po nekaj letih pavze sem se zopet odločil, da se udeležim prireditve imenovane "Juriš na Vršič". Na samo prireditev sem šel prvič leta 1998 ko je že na štaru scalo kot iz škafa, ter potem vsako leto do 2001, sedaj ko imam pa cestno kolo pa sem si rekel, da grem poizkusit popraviti osebni rekord iz leta 1998, ki sem mislil da je 54 minut in še nekaj sekund. No kakor se je pa izkazalo danes ko sem našel bilten iz leta 1999, sem imel pa leto prej čas 51:33, kar pomeni da mi ni uspelo izboljšat osebnega rekorda.

Tako sva se ob 7:30 odpravila skupaj s sodelavcem Gregom iz Kranja, da se izogneva gneči ki začne nastajati v dopoldanskih urah ob sobotah na koncu gorenjske avtoceste in res prideva brez odvečnega čakanja ob 8:30 v Kranjsko goro. Potem se grem prijavit (25€), kjer dobi vsak tudi spominsko kolesarsko majico, ki zgleda kar uporabna. K sreči sva bila dovolj zgodnja, da sem lahko izbral med velikostmi majice, kajti kasneje so jim menda ostale samo še velikosti "S" :). Ker je bila ura šele 8:45 se odločiva da se greva malo pogret v bližnji kafič, kjer pa ne upava piti kave da naju ne požene, sok naju pa tudi ni prepričal. Tako sva že navsezgodaj za ogrevanje spila vsak eno malo pivo, ampak mislim da ni škodovalo, razen tega da je bilo potrebno dvakrat odliti.
Počasi greva do avta kjer se napraviva v opremo, vzameva nahrbtnik z opremo za preobleč na vrhu vzpona ter se odpraviva na ogrevanje. Ob 10:45 se odpravim na štartni prostor, Grega ki pa ni tekmoval se pa odpravi kar proti vrhu Vršiča. Prvi Gregor Tekavec, ga je menda prehitel na 15 serpentini in je rekel da se je samo zapeljal mimo kot bi bila ravnina :)
Tukaj je nekaj posnetkov izpred štarta:

Tukaj pa še zadnja dva, ki sem jih posnel v prvem delu vzpona, ker kasneje me ni imelo da bi še fotoaparat ven vlekel, ker ne bi imel mirne roke za čiste slike :)

Po 52 minutah garanja pa smo lahko zadovoljni naredili še nekaj slik na vrhu vzpona, kjer smo dobili med drugimi izredno dober čaj, banan je menda zmanjkalo ter vodo. Tukaj sva z Gregom malo utrujeno pozirala takoj na cilju:

Ni ga čez topel in povrhu še dober čaj na vrhu:

Tukaj pa spet moj sošolec Jaka v sredini s sodelavcema iz SRC-a, s katerim sva se srečala že pred enim tednom na Mangartu. In spet me je prehitel v breg, mislim da za okoli minute. Bravo Jaka!

Za konec pa še graf iz mojega Polarja, zraven katerega kakšen komentar ni potreben. Rdeča linija je graf, ki prikazuje pulz (AVG=184, MAX=194), plava pa je hitrost. Se moram prav malo pozanimat ali je tole kul, ker enostavno imam tako visok pulz brez kakršnihkoli problemov med vožnjo. Edino na koncu sem dal pa res vse od sebe in me je malo zabilo pri tistih 194. Ker med vožnjo se peljem normalno in ko poslušam druge tekmovalce ki dihajo tako, kot da jih bo vsak trenutek konec, se meni zdi kot da nisem nič utrujen proti njim. Na oko bi rekel, da dihajo vsaj še enkrat hitreje kot pa sam. Mogoče tukaj kaj narobe delam, da je potem tak pulz? Ker glede na to da imam astmo, sem pred tekmo preventivno vzel Boredual, ampak me je med vzponom pri globokem vdihu vedno zabolelo malo v pljučih. Mislim da je čas, da spet malo obiščem mojo pulmologinjo, da ji malo razložim stanje.