V petek 3. avgusta je na hitro padla odločitev, da se gre letos v Avstrijo na krajši aktivni oddih ob jezeru, da se malo napolnijo baterije in sprosti duša ter okrepi telo. Letošnji 14 dnevni dopust sem namreč pričel nič kaj dopustniško, saj sem cel teden s "
štemarco" zbijal stene ter vrtal luknje za nove električne doze v bodočem stanovanju...ampak to je druga zgodba.
Med jezeri, ki so bili najožji kandidati za oddih, so bili
Zell Am See v bližini Kapruna, kjer sva enkrat že bila. Namesto obiska tega jezera pa sva se bolj nagibala k kakšni novi lokaciji, ki nama je bila še neznana. In tako sva našla na forumu (no Martina je našla ker jaz ne bi šel na forum od
Ringaraja.
com :-)) jezera kot je
Weisensee, ocenjen z 10 od neke obiskovalke. Sam sem bil malo skeptičen, ker se mi zdi malo izoliran od vseh krajev okoli, zato sva se na koncu odločila da greva v okolico Salzburga in sicer sva kolebala med
jezeroma Wolfgangsee in pa
Attersee. Jaz sem bil takoj za
Wolfgangsee, ki je bil pohvaljen tudi na forumu kot najlepši, pa še velikost je malo manjša kot pa sam
Attersee, kar mi je malo ljubše, če želiš s kolesom okoli jezera.
Po sobotnem mučnem pakiranju stvari za kampiranje in nabavo hrane sem moral zvečer na hitro pregledati še kampe v okolici jezer ter možna izhodišča za kolesarske ture. V
nedeljo 5. avgusta sem bil pri Martini malo čez 7.00 zjutraj, tako da sva jo krenila na pot ob 7:30 v upanju, da
čim prej prideva na končno
destinacijo, se
razpakirava in narediva že eno turo po okolici, da vidiva pri čem sva. Nadejal sem se hitre vožnje po avtocesti do Salzburga, vendar so bile čez celo Avstrijo table z omejitvijo 100 km/h in teh nihče ni kršil, zato sem tudi sam raje vozil po omejitvah, da ne bi takoj imel kakšnih nepredvidenih stroškov. Po 4 urah vožnje prispeva na jezero
Wolfgangsee in sicer v kraj
Schwand kjer odkrijeva super kamp z golf travico in super sanitarijami. Za orientacijo si lahko na
googlu ogledate kje približno se nahaja
Wolfgangsee v Avstriji.Edini problem te lokacije je bil za Martino, ker je ena ženska na forumu hvalila kamp Gruber na
Attersee jezeru, kjer imajo toplo vodo za tuše in to brez žetonov. Sem rekel
OK in greva tja kjer po 28 km mučne vožnje po prometni cesti in kolesarjih najdeva kamp. K sreči - kot se je izkazalo kasneje, so imeli ravno zaprto od 12h - 14h, midva sva pa tja prišla ob 12:09. Po ogledu kampa se oba strinjava, da to ni to in da je bil prejšnji veliko bolj prijazen kot pa ta, saj je bilo tukaj polno stacionarnih gostov. Greva nazaj v
Schwand kjer dobiva mislim da edino parcelo,ki je imelo drevo in je bil avto večino dneva v senci ter tudi mizo ter stole sva lahko dala tja, da se je v miru spilo pivo po kolesarski turi. Tukaj je
link od kampa, ki je mislim da eden najbolje urejenih v tistem delu in poceni po mojem mnenju. (
http://www.birkenstrand.at/index_eng.htm)
Razpakirava in se malo razgledava saj je bilo kaj videti. Že izpred samega šotora se nama je odpiral prelep
pogled na bližnji 1782m visoki
Schafberg, na katerega je speljana celo železnica in se lahko s turističnim vlakom odpelješ na izlet. Sama sicer nisva šla, je pa
izgledalo dobro ker očitno lokomotiva deluje na drva saj se je precej kadilo, ko jo je
šibal v breg. Takole je
izgledal pogled nanj:
Takole pa je izgledala obala, ki je bila del najinega kampa. Tako kot voda izgleda lepo je dejansko tudi bila čista in še topla kot Blejsko jezero po vrhu, tako da se je užitek notri namočit.
Ko sva razpakirala sva se zapeljala en na izi krog okoli jezera Wolfgangsee.
No tako se reče severnemu delu jezera, ki velja do ožine pri mestu St. Wolfgang, od tu naprej pa se mu pravi tudi Abersee. Na zemljevidu boste opazili samo Wolfgangsee v večini primerov. Obseg poti okoli jezera je okoli 30km, tako da ima po dolžini dobrih 12km. Nad njim sva bila navdušena takoj in je za izlet že odtehtal odločitev za Salzburgerland. Tukaj imaš priložnost videti kako je potrebno urediti okolico jezera. Kolesarske steze okol in okol, razen tam kjer pač ni možno zaradi terena. Tukaj se vidi zgledno urejena makadamska pot ob jezeru:
Na drugi strani jezera se nahaja kraj St. Wolfgang po katerem ima jezero ime in tam je bilo kar veliko turistov. Ker se nisem posebno zanimal za kulturne znamenitosti ne znam povedat kaj turist tam vidi, sem pa opazil eno cerkev in Sv. Nikolaja spredaj ter tega gospoda Wolfganga iz kartona, ki ga Martina objema kot da bi bil on iz čokolade:
Nato sva se peljala še naprej do kraja Reid da bi obvozila celo jezero, vendar sva prišla na neko gozdno pot, ki se je izkazala za prestrmo oviro in sva obrnila. Kot pa se je izkazalo čez dva dni, ko sem šel zvozit to pot iz druge strani sva bila od vrha oddaljena samo 300 m vožnje v breg :( Vse skupaj sva naredila dobrih 40 km in je bil res pravi turistični krog.
Sledil je ponedeljek, ki sva ga izkoristila za malo bolj resno turo. K sreči sem prejšnji dan takoj kupil zemljevid v St. Wolfgangu, da sem si lahko ogledal destinacije kamor bi lahko šla. Takoj sem preveril eno furo, ki jo hvalijo že na internetu kot "Zwölferhorn – classic"
Tukaj je opis poti in pa graf z višino.
Tako sva se odpravila na Zwölferhorn, ki leži na nadmorski višini 1520 m, sam kamp pa je na nadmorski višini 540m. Vendar nisva šla po poti in smeri kot je opisana na internetu, temveč sva šla najprej do jezera Fuschlsee do katerega je potrebno kolesariti tudi malo po glavni cesti, vendar je cesta široka in za kolesarje je za črto ob robu skoraj 1 m asfalta. Pot se iz St. Gilgena do Fuschla malo dviga nato pa se spusti do jezera. Pri jezeru se nato zavije levo v vas Brunn in Perfall kjer se vzpneš na 850m, nato pa sledi spust do malo boljše regionalne ceste, kjer zaviješ levo proti goram. Začne se dokaj strm vzpon, sploh če misliš da imaš spredaj na malem zobniku, v bistvu pa goniš s srednjim, kot je to imela Martina. Se mi je zdelo da malo preveč preklinja ker meni je šlo čisto OK, ona pa je preklinjala vedno, ko je videla da za ovinkom še ni konec brega. Jo še enkrat vprašam če ima zihr v prvi prestavi, ker se mi zdi malo preveč razlike v lahkoti prenosa, kajti jaz sem vozil s 4 zobnikom zadaj pa je šlo brez problema. No sledi odrešitveni zvok Martine, da hudiča ona ima pa na sredi spredaj. Malo se zravna teren, kjer pustim Martini da se malo nadiha potem pa jo šibava naprej. Imel sem zelo dober zemljevid, tako da sem se lahko po njem orientiral z lahkoto in tako greva mimo par križišč po pravi poti na vrh. Takole približno je izgledala večina vzpona, na moram reči najlepšem gorkem makadamu do tiste točke kjer je še dovoljena vožnja za avti. No naprej pa tak makadam, kot je pri nas na dobro urejeni poti.
Tukaj Martina grize v zadnji del klanca, samo da tega ne veva, saj sva napačno gledala zemljevid. Se mi je pa zdelo čudno ker mi je višinomer kazal že 1400m, jaz pa sem čakal eno parkirišče, katerega sva že davno prevozila :)
Takole lep razgled na
Wolfgangsee pa naju je pričakal na vrhu in takoj so bile pozabljene vse muke, ki sva jih dala skozi vzpon. Sva najprej mislila da je to vse kar se da videti iz tukaj, kjer se vidi južni del jezera,
vendar prava razgledna točka je bila malo naprej okoli hriba, kamor vozi tudi gondola iz
Sankt Gilgena in je bilo ogromno turistov.
Tole je pa pogled iz druge strani na
Sankt Gilgen spodaj pri
Wolfgangsee, v daljavi se vidi
Mondsee, Salzburg je pa za orientacijo 30 km levo kamor kaže slika:
Sledi še ena poza, kjer se v ozadju vidi
osrčje tega gorovja:
Po pivu in sladoledu, ki si ga privoščiva na vrhu se odpraviva v dolino. Nisva izbrala enake poti kot za gor, čeprav je bila varianta da na nekem parkirišču zavijeva desno, kjer sledi kakšen kilometer tehnično zahtevnega spusta kot sem pral na opisu poti. Zato sva se raje odločila da greva nazaj po drugi strani gore kot sva šla gor in tudi tu naju je čakal en del poti, kjer je bila
singlca kakšen kilometer. Vmes so bili razni biki in krave, tako da Martina enkrat ni upala mimo, pa tudi sama pot je bila zelo strma z visoko travo, tako da si slabo videl ali je pot odsekana ali se lepo spušča. Zaradi tega bi šel kmalu enkrat čez
balanco, saj je bil zaradi erozije del zemlje
odnešen in sem zapeljal dobesedno v prazno. Ta del je šla Martina deloma peš, tukaj pa me je ujela na delu:
Sredi divjega 11 km spusta po
makadamu, sem na eni točki zagnal paniko ker sem se ustrašil da sva
falila pravilno pot in greva navzdol v napačno dolino. K sreči je prišel
nasproti nek Nemec, ki me je potolažil da je prišel iz kraja
Brunn, kamor sva bila midva namenjena. In veselo jo pikava naprej, tako da nama je bilo kmalu žel da se je spust že končal. Še Martina, ki načeloma ne mara makadama je bila navdušena nad samim spustom in če bi bila dalj časa tam bi mogoče šla še enkrat to zvozit.
Prijetno utrujena prideva do šotorov kjer sledi pivo, juhica ter spet... testenine :-).
V torek sva šla nato ne regeneracijski izlet do
Mondsee-
ja, pa sva vseeno naredila ker ene 40 km z rahlimi vzponi.
V sredo, je bilo že oblačno pa sva šla spet okoli
Wolfgangsee jezera, samo vsak po svoji poti. Jaz sem šel v smeri urinega kazalca, Martina pa ravno obratno. Zmenjena sva bila v kraju
Ried in Martina je bila tam 2 minuti pred menoj. Mene je na poti čakal vzpon, kjer se v slabem kilometru in pol dvigneš za 250m, pri tem da je potrebno povedati da večino višine narediš v manj kot kilometru. Take strmine v življenju še nisem videl in mi je prav žal, da vam ne morem postreči s podatkom o povprečnem in maksimalnem naklonu. Sem bil pa
tud butl ker nisem slikal na začetku, ko se steza postavi pokonci pred tabo, vendar sem z zaletom letel naprej ker sem ravno prehitel ene 10 sprehajalcev.
Maximalni naklon je bil okoli 25% po mojem mnenju in to se je vleklo ene 300-400m. Pela je prva prestava, vilice spredaj so bile zabite v
poden, pa se mi je kljub temu kolo dvigalo. Poleg vsega pa je makadam in si moral paziti da ne zakoplje, ker si potem mrzel. Vmes se mi je zazdelo, da mi bo srce ven padlo in ker nisem vedel koliko je še do vrha, sem moral počakat za kakšno minuto, potem sem šel pa naprej, saj je bilo veliko turistov in predvsem turistk. Takrat pa ne smeš
lenart :)
Tukaj sem za ilustracijo pripel graf celotne poti koli jezera in tista špica je volk o katerem sem ravnokar razlagal...
Popoldan sva malo pripravljala prtljago za odhod domov v četrtek zjutraj, ko je bil napovedan dež in tako je tudi bilo.
Takoj ko sva pospravila šotor, se je ulilo in menda je
scalo cel dan.... midva pa sva bila v treh urah v predoru Karavanke in tako sva zaključila še eno nepozabno poletno popotovanje s kolesi.
