Medotov garkl

Zadnji vikend septembra sva z Martino kot imava že v navadi izpeljala jesenske mini počitnice. In kot že v preteklosti sva se zopet vrnila v Moravske toplice, ki so idealno izhodišče za kolesarske ture, sprehode ali pa namakanje v bazenih. Moram priznati, da sva imela z vremenom res srečo (spet), ker sva bila v Moravskih v času tako imenovanega indijanskega poletja, ko se sicer hladno jutro spremeni v prav topel dan s temperaturami okoli 23-25 stopinj Celzija. Za to lokacijo sva se odločila zadnji trenutek, ker sva bila v precepu med Roglo, morjem ali pa toplicami. Dobra stran Rogle so kolesarske poti po Pohorju, ki so v jesenskih barvah prečudovite vendar je 6-8 stopinj hladneje kot v dolini, za morje pa nisem bil prav nič navdušen ker piha, na Moravske toplice pa nisem imel pripomb. Enakega mnenja je bila tudi Martina in to je bilo to.
Tako sva v petek 28.9. po službi z Martino takoj odjadrala proti Moravskim toplicam. Tam sva morala biti najkasneje do 20h, da sva lahko dvignila ključ v recepciji za apartma. Računal sem na 3 ure vožnje, vendar je šlo na nož kot še nikoli. Iz Šenčurja sva šla ob 16:10, naletela na kolono v Kamniku ter pri Lenartu, na avtocesti pa en kup tovornjakov, tako da sva prispela na cilj ob 19:47. Na vratih recepcije naju je čakalo prvo presenečenje:«delajo do 21h«...jest pa dirkal kot Miha v najboljših časih...k sreči sva oba dobra voznika :).
Dvigneva ključ, se prijaviva, razpakirava prtljago in kolesa ter se greva okrepčat v eno izmed boljših gostilen tam okoli (Marič, Sebeborci). Na sliki sta glavni jedi z refoškom za poplaknit, za sladico so bile pa palačinke.

Pred gostilno sva takoj naletela na posebnost teh krajev v tem obdobju in to so »lutke« narejene iz raznih buč ter drugih pridelkov, napravljenih v prave obleke. Nekatere so dodelane tako dobro, da komaj veš, da niso pravi ljudje (z očali itd..).

Naj že kar na začetku povem, da sva vse dni večerjala takole obilno, kar je na koncu dopusta potrdila tudi tehtnica s 3 kg teže več kot pred odhodom! Edina stvar, ki se je ne morem zapomniti so imena krajev v teh koncih, ker se vsa končajo na »CI« in je meni vse eno in isto. V veliko in nepogrešljivo pomoč sva imela s seboj Kolesarski vodnik po Prekmurju z okolico. Brez njega bi bila mrzla.... dobesedno.

No naj nadaljujem z najino zgodbo. Po obilni večerji sva odpeketala do apartmaja in kmalu naju je zmanjkalo, ker sva bila zbita od vožnje in gledanja na uro, če se bo izšlo, pa še najedla sva se kot pujsa. Pred počitnicami je zadnjih nekaj dni veliko deževalo, in tudi v petek je cel dan deževalo. Od Maribora naprej pa je bilo vreme že boljše ter cesta suha in v noči so se že videle zvezde ter polna luna luna. Tako sem si pred spanjem samo želel lepega vremena za soboto. In glej ga zlomka, 5 minut zatem ko se uležem, je že dan, pogledam skozi okno in se mi odpre takšen pogled:

Usta sva imela do ušes. Počasi vstaneva, skuhava 2 kavi ter jih spijeva v lepem, jasnem a mrzlem jutru. Sledi pot v trgovino po sveže žemlje, napoti do tja pa sva priča štartu maratona IPA 2007. Mislim, da so bile tri kategorije (veliki, mali ter družinski maraton), vendar vse skupaj ne vem če je bilo 40 kolesarjev. Bolj žalostno je bilo za pogledat in je izgledalo približno takole:

Sledi slika, ki sva jo naredila v soboto dopoldan pred Termami 3000, ko je po večini Slovenije deževalo ali je bilo pa oblačno, v Prekmurju pa sonce in jasno vreme:

Glede na to, da je pihal močan jugozahodni veter, sva se kljub lepemu sončnemu vremenu odločila, da greva raje z avtom na en kratek spoznavni izlet Prekmurja in tako se odpraviva do Bukovniškega jezera, kjer se nahajajo tudi znane zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja. Teh točk je 26 za različne bolezni in tegobe, zato greva v najboljši veri na nekaj točk, kjer malo meditirava po domače.
Naslednja slika je iz tega energijskega območja:

,med temi točkami pa se nahaja tudi znani Vidov izvir vode, ki pomaga pri kožnih boleznih, odpravlja težave vida, sluha prebavil in živčevja. Od tu naprej ima domišljija prosto pot. Mislim da pomaga tudi pri koncentraciji za učenje, samo kaj ko že vse znam :-)
Na sliki je Martina pred izvirom:

Če se sprehodiš do vrha hriba prideš v mirno in lepo vasico Strehovci. Tam je največja znamenitost tipična hiša z slamnato streho, kjer so ravno imeli trgatev. Hišo lahko vidite na spodnji sliki:

Soboto zaključiva v prijetnem ambientu gostilne Šinjor, ki je v tistem delu zelo znana. Kakor sem lahko videl po meniju imajo en kup ribjih specialitet, da ne govorim o izboru buteljčnih vin, ki sem jih komaj uspel prebrati na 4 straneh menija. Glede na to, da je bil ta dan poseben dan za naju z Martino, saj je bilo točno 6 let oziroma 72 mesecev odkar skupaj preživljava prosti čas , sva temu ustrezno proslavila. Za glavno jed sicer nisem upal naročiti Kovača, ker ne poznam rib in sem malo cvikal da bom šel domov lačen, zato sem raje ostal pri preverjenem zrezku s sirom in gobami, Martina pa je tudi presenetila samo sebe in prvič naročila meso (svinjsko ribico). Za poplaknit sva imela modro frankinjo, za pogrinjek pa menda ocvirke z maslom – ni bilo slabo Tukaj sta dva odlomka tega lepega večera:

V nedeljo, ko je vreme poleg jasnine postreglo tudi z visokimi jesenskimi temperaturami sva se odpravila na že preverjeno turo čez Muro in sicer naju je pot vodila približno takole:
Moravske toplice – Mlajtinci – Ivanci – Gančani – Beltinci – Ižakovci (otok ljubezni) – Krapje – Banovci – Veržej – Dekloževje – Bratonci – Lipovci – Gančani – Ivanci – Mlajtinci – Moravske toplice
Celotna pot je bila dolga malo čez 50 km, in s počasno turistično vožnjo z vsemi ogledi ter postanki, je to tura ze 4 lepe urice.
Tukaj sva se vozila po še neodprti avtocesti od Murske proti Lendavi pri kraju Gančani:

...na poti proti Beltincem:

...iz Ižakovcev do otoka ljubezni ter mlina na Muri:

... most na otoku ljubezni:

... sledi malo romantike na klopci zaljubljencev:

... na splavu, ki naju je zapeljal čez reko Muro:

Na spodnji sliki je viden splav,ki gre nazaj na drugo stran, ter na dasni strani mlin na Muri, ki pa je samo še spomenik. Delujoč mlin je pri Veržeju.:

Sledilo je nekaj makadamske poti po gozdu do kraja Krapje. Vmes sva prišla na del, kjer je bila cela cesta pod vodo in nisem vedel koliko je globine, vendar se je izkazalo, da se gre s kolesom z lahkoto naprej.

V Banovcih sva malo zgrešila pot in sva jo mahnila proti Grlavi, vendar sem takoj sprevidel napako in sem ustavil kolono (aja saj sva bila samo dva :)). Na obratu sva se odločila za pavzo, da sva pojedla 3 kajzerice ter jasno - klobaso, sir ter nekaj iz Tomy tube :-)

Kako sva uživala lepo kaže naslednja slika, ko Martina kar poje na kolesu, na poti proti apartmaju:

..tukaj pa je v mojem zavetrju:

V soboto in nedeljo je bilo popoldan ravno svetovno prvenstvo v kolesarstvu na Tv, tako da sva z užitkom sedla po turi za mizo ter navijala za naše, ki so se trudili v Stuttgartu. Žal nam je malo zmanjkalo, sploh v mladinski kategoriji, ko je Špilar na začetku zadnjega kroga vodil, vendar ga je potem zmanjkalo. V nedeljo iz katera dne je spodnja slika, pa sem navijal za Bettinija in na koncu je zmagal ter vsem pokazal, da ga nobeni kravatarji ne morejo »zjebat«. Drugič zapored je bil svetovni prvak in je bilo res ganljivo gledat, kako je bil solzen na koncu v cilju, ko se je spomnil na minulo leto, ko so ga povezovali z raznimi aferami in v katerem je izgubil brata v prometni nesreči, ko mu je pripravljal slavje za njegov lanskoletni naslov prvaka.

Ponedeljek je bil spet lep in topel, tako da sva se odločila da greva na tudi že znano turo in sicer je bila na sporedu naslednja etapa:
Moravske toplice – Tešanovci – Bogojina – Filovci – Dobrovnik – Bukovniško jezero – Motvarjevci – Prosenjakovci – Fokovci – Andrejci – Sebeborci – Martjanci – Moravske toplice
Po dolžini skoraj identična tura, torej spet dobrih 50km, s tem da je potrebno upoštevati, da sva se enkrat pošteno izgubila ter da je to Goričko in je malo gor-dol.. Prvič se je zgodilo, da sva vozila v krogu, pa sploh nisem opazil.... no razen tega, da sva se vozila nekam v breg, kjer še nikoli nisva bila in sem moral vprašat domačinko, kje hudiča sploh sva
Turo sva stadardno začela v Moravskih toplicah in sva jo krenila desno proti Madžarski in po slabih 10km pri Dobrovniku zavila levo proti Bukovniškemu jezeru. Tukaj je še dobro označeno in najdeš brez problema, itak pa sva bila 2 dni nazaj tukaj z avtom. Pri Bukovniškem jezeru so lepo urejene poti v parku in v tem času so vse posute z listjem, tako da se je pravi užitek voziti po njih. Spotoma sva se ustavila še na nekaj priljubljenih zdravilnih točkah, kjer sva se napolnila z mentalno energijo. Iz tega dela je nekaj slik:

Na prvi je Martina malo potrenirala spust po kratkih in strmih bregovih, ker mi je šla že čez balanco enkrat. Na naslednjih dveh pa sva prikazana med nabiranjem energije oziroma meditacijo

... ter po njej:

Po seansi prejemanja mentalnega aditiva sva jo krenila do vrha hriba proti vasi Strehovci ter zavila desno po bregu navzdol proti samemu Bukovniškemu jezeru. Nato greš neak časa ob jezeru, nato pa sva šla v prvem križišču levo proti Bukovnici ter Prosenjakovcem. Ko sva prvič bila tukaj dve leti nazaj, sva šla proti Prosenjakovcem na naslednjem odseku na južni strani jezera. Sledi kar nekaj kilometrov lepe makadamske poti, kot je prikazana na naslednji sliki:

Ker sva imela še dovolj časa sva šla tudi do Voglarjeve koče za katero je bilo ogromno oznak in reklame, tako da me je res zanimalo kaj je na tej koči posebnega. Zaradi nje sva šla kak kilometer nazaj proti jezeru in ko prispeva tja vidiva, da gre v bistvu za kočo, ki predstavlja en spomenik NOB iz 2. svetovne vojne. Malo mi je bilo samo smešno, ker piše da so tukaj ustanovili eno enoto že januarja 1945...no skoraj 4 mesece pred koncem vojne 
Je pa zgledno urejena in ohranjena koča:

Tukaj je bil čas za malico, in seveda priložnost da sem bil spet ves od majoneze okoli ust, za kar sem vedno sproti okregan kako jem :-)
Od Voglerjeve koče sva šla nato proti severu do Prosenjakovcev ter nato nazaj proti zahodu in Fokovcem, kjer pa sva zgrešila pravo pot, saj križišče ni bilo popolnoma nič označeno in tudi iz širine ceste se ni videlo, da bi zavila na stransko. Midva sva šla naprej proti nevemkateremu kraju, morala pa bi zaviti levo pri avtobusu oziroma transformatorju. Tukaj sva nato kakih 15 minut lezla v breg in Martina je ze kazala prve znake utrujenosti, tako da sem slišal za menoj pihanje njene turbine. Glede na to, da so bili na vrhu sami vinogradi in majhne hiške ter ozka cesta, sem vedel da to ni glavna pot. Gledala sva na karto v knjigi vendar mi ni bilo kasno kje točno sva. Počakala sva na enem križišču, kjer bi šla lahko levo po 15% klancu navzdol in je bila označena kot neka kolesarska pot, katere pa nisem našel v knjigi, zato sem raje vprašal tam domačinko kje točno sem in kako se pride do Moravskih toplic, da ne bi šla slučajno po bregu navzdol potem bi bilo pa narobe. In točno to se je izkazalo, da breg navzdol ni bil prava rešitev, zato naju napoti naprej in čez dober kilometer sva prišla na pot, ki sva jo že prevozila pred dvajsetimi minutami. Jupi... sedaj samo še najdem nek avtobus in rumeno hišo kjer zavijeva levo kot nama je bilo rečeno. In pri napačni rumeni hiši dejansko zavijeva levo, kjer pa sta bili spet dve popolnoma neoznačeni poti mimo nekih kmetij. Ker se mi je zdelo sumljivo sem takoj ustavil en avto in domačin naju je prijazno našofiral nazaj na glavno cesto ter razložil naj malo naprej zavijeva levo ter potem še dvakrat levo in nato šele desno pa bova prav.... z samo enim zgrešenim križiščem, kjer sva šla v eno vas s slepo ulico sva našla pot nazaj in tukaj sta dve slikci iz dela, ko sva bila med obupom in paniko pred mrakom (eni manj drugi bolj)

Prijetno utrujena se stuširava ter greva še na zadnjo večerjo v gostilno Marič na dober kos mesa ter Modro Frankinjo.
Zadnji dan v torek, ko je bilo spet sonce brez oblačka sva kolebala med kopanjem ali pa obiskom Ptuja oziroma živalskega vrta v Ljubljani, kamor sva se že enkrat napotila neposredno iz Moravskih toplic. Ker nisva vedela, da je v sončnem parku Vivat tudi 50 metrski olimpijski bazen, kjer bi se lahko naplavala (namakati v termah 3000 z upokojenci nama pa ni dišalo), sva se odločila da greva proti domu in se spotoma ustaviva na Ptuju kjer jaz še nisem bil.
In res je to lepo mesto z ohranjenim mestnim jedrom ter gradom iz katerega se razprostira lep pogled na Ptuj ter Dravo:

Imela pa sva še to srečo, da sva prišla ravno na prireditev Trgatev 2007, kjer sva v živo videla »vinsko kraljico« ter kako so na mestnem trgu stisnili grozdje iz potomke najstarejše trte na svetu iz Lenta. Na trgu so bile razne stojnice s turističnimi informacijami, postregli pa so tudi z domačo zaseko + čebulo, sirovimi domačimi rogljiči, flancati ter z mladim vinom. Tako sva se še čisto mimo grede okrepčala in kar malo napila, saj sem mislil da pijem mošt. V bistvu pa oni rečejo mošt temu soku iz grozdja, ki je doživel že alkoholne vrenje, jaz pa sem mislil da bo nekaj iz jabolk. Ali je to mlado vino... mogoče ?
No na sliki je Martina z njenim kosom zaseke in čebule... to sva dišala v avtu :)

Zaključka pa nisem slikal, lahko povem samo to da sem jaz jedel Chimichangas , Martina pa tortilje s puranovim mesom.

Toliko zaenkrat, upam da sem bil dovolj izčrpen pa se beremo.
Wawawiwa ...

Malo z zamudo ker nisem utegnil prej, pa vseeno, hitra reportaža iz zadnje množične prireditve, ki sem se jo udeležil in to je triatlon na Bledu imenovan “Garmin Triatlon Bled 2007”. Triatlon kot zanimiva špotna panoga sestavljena iz treh disciplin (plavanje, kolesarjenje in pa tek) zahteva veliko treninga, in če hočeš biti dober moraš najprej znati hitro plavat, potem pa še en kup kondicije za kolo ter tek. Dvakrat sem se udeležil tega mini triatlona za vsakogar in iz lastnih izkušenj povem, da te plavanje ubije če nisi nikoli treniral te discipline ali pa je bil eden izmed prednikov ne vem katerega kolena delfin. Potem pa če si “razbacan” v roke kot sem jaz, ti še tiste mišice ki jih imaš poberejo vso kri, ostanek pa cirkulira potem po nogah na kolesu. Ko pa začnes tečt pa že itak nimaš drugega v glavi, kot samo kdaj bo cilj ter se čimprej privleči do njega. O kakšni taktiki tukaj ni govora ker itak daš vse od sebe. Če greš solo se mi zdi racionalno, da v plavanju ne daš vse od sebe in tisto minuto potem prineseš notri na kolesu ter teku. Se je zgodilo, da sem eno leto prišel iz vode minuto pred Klemenom (BigK), potem sem se pa preoblačil 1:50 ker nisem mogel potegnit majice čez glavo, ker sem imel tako zatečene roke. Je sicer smešno, samo ko hitiš ti to ni smešno. Izgleda približno tako kot v grozljivki, ko mora nekdo hitro vtaknit ključ v avtomobilsko ključavnico in uiti, pa nikakor ne gre ključ notri, po možnosti ti pade še vse po tleh itd…

No letos sem se triatlona udeležil kot član ekipe Uditech, ki smo jo sestavljali Matija Murn kot plavalec, jaz kot kolesar in Klemen Humerca (BigK) kot tekač. Tukaj smo vsi trije lepo sproščeni pred tekmo; no še od vseh je najbolj skrbelo Matija, ker voda ni bila pretirano topla.

Pred štartom smo malo pogramljali z našo konkurenco, konkretno z ekipo Garmin za katero so nastopali Luka Turk (reprezentančni plavalec), Matjaž Rozman (nadobudni kolesar) ter Jože Rupnik (zagnan tekač). Na spodnji sliki je še vodja ekipe Garmin Nataša Rehberger.

Na koncu so oni zasedli 12. mesto, mi pa smo bili uvrščeni na solidno 10.mesto od 22 ekip. Štart triatlona za združenja in podjetja je bil 5 minut za štartom triatlona za vsakogar, kjer je tekmovalo tudi nekaj znanih obrazov,ki jih najdete na spodnji sliki: (Polona, Katja, Anže in Tomaž). Marko se nam je na štartu nekam skril, smo ga pa ujeli v fotogtrafski objektiv med tekom - vsega zadovoljnega.

Matija hladen kot špricar na štartu v sredini:

Po 6:20 minutah Matija prileze iz vode in hiti predat čip do mene. V trenutkih pred štartom sem pogledal na moj Polar in videl, da mi je adrenalin pospešil pulz na 150 v mirovanju !

Na štartu sem izgubil skoraj 10 sekund, ker sem najprej čip dal na roko, vendar so me takoj opozorili da senzor ne bo prijel in sem moral počakat ter ga namestiti na nogo, pri tem pa v tisti naglic nisem takoj našel začetek traku, da ga odlepim ( “grozljivka – ključi” situacija). Na štartu sem se zakadil ko svinja v buče, za kar ne vem ali je bila dobra odločitev ali ne. Dejstvo je da me je zabilo že v sredini prvega kroga in sem težko dihal. Spet sem imel bolečine v pljučih ob globokem vdihu, tako da bo res treba po razlago k pulmologinji, da ne bo kaj narobe. Malo me je mogoče zaneslo s hitrim začetkom, ko se mi je zdelo fino, da sem prehitevel folk kot za šalo. Nekajkrat je šlo kar malo na nož, saj sem moral prehitevati po nasprotnem pasu kjer so vozili kolesarji, ker so nekateri vozili vzporedno in nisi mogel normalno mimo. Tako sem potem večino poti vozil sede, stoje pa sem pospeševal samo na obratih, pulz pa je bil nabit do konca in je bil HRavg=185 , Hrmax pa 190. Tako da sem dal v tem momentu vse od sebe za ekipo, in tole sta slikci iz konca prvega kroga, ter zadnjih nekaj metrov na kolesu. Na celotni progi sta me prehitela dva iz štafete, vozil pa sem malo pod 24 minut. Točnega časa ne vem ker sem štoparico ustavil po predaji, ampak uradni rezultat je pa 23:53.

Čip sem predal Klemenu, ki je takel kakor hitro so ga nesle noge. Sam sem bil utrujen ko pes v cilju, zato mi je Matija prijazno pomagal prenest čip iz moje na Klemenovo nogo, saj bi sam za to porabil preveč časa. Sicer smo bili pa itak zmenjeni, da čip montira tisti ki štarta, ker je predhodnik najbrž malo utrujen. V cilju so me potem najprej bolele še vse spodnje zobe, ker sem očitno lovil zrak z odprtimi usti kot kakšna riba. No sej skozi škrge sem že dihal, tako da je primerjava kar na mestu.
Kako je Klemen tekel in še kaj več , si lahko preberete na njegovem blogu, osebno pa vem da je dal vse od sebe, tako da je naredil rezultat kot ga je. Ob boljši dnevni formi, bi lahko tekel kakšno sekundo na km bolje kot je dokazal čez teden dni na teku okoli Blejskega jezera.
Tukaj pa je Klemen 200m pred ciljem:
ter zadnji metri Klemena v teku:

Sledi nekaj fotografij iz cilja, ko smo vsi prišli k sebi in smo lahko pozirali objektivu, z lepimi občutki da smo se udeležili triatlona ter preizkusili svoje trenutne zmožnosti z ostalimi udeleženci.
Matija in moja malenkost v ciljni areni:

Jaz “poln” energije z lubenico v cilju:

Celotna Uditech ekipa v cilju:

Zahvala gre pa seveda tudi glavnim krivcem, da imamo dogodek zabeležen s fotografijami. Tako se na tem mestu zahvaljujem moji boljši polovici Martini ter kolegu Primožu Rajteriču za fotografije:

ter Blažu, ki je s svojo Panaconicovo mrcino skrbel za tehnično najzahtevnejše slike. Na sliki je Blaž s sinom Maticem:

Seveda je bilo potrebno dogodek na hitro analizirati že v najbližji okrepčevalnici ali po domače rečeno gostilni, in tako smo jo leteli k Backu, kjer smo zaužili izgubljeno tekočino in nekaj ogljikovih hidratov.