Đirlo do Izole

Tri dni nazaj je bratranec Boštjan prišel z idejo, da bi šli na morje s kolesi, in ni me bilo treba prepričevat za to mini avanturico. Plan je bil, da gremo do Izole, kjer je že bila njegova žena Meta z otrokoma. Z avtom pa se nam pridruzita še njegova sestra Darja z možem Klemenom. Mi trije (Martina, Boštjan in moja malenkost) pa gremo do Izole s kolesi, nazaj pa z avtomobili.
Tako smo se na Veliki šmaren odpravili v Izolo, s štarom ob 5.00 izpred Martinine hiše, kar pomeni, da sem moral vstati ob 4.00 in da sem šel od doma ob 4:40, ko je bila zunaj še popolna tema. Ker v temi ne bi nič videl, divje živali, ki gredo iz večerje, pa najbrž ne mene, sem raje namontiral na hitro luč na balanco ter za sedež namestil čelno svetilko, da me opazijo avtomobili, katerih je bilo resnici na ljubo tisto uro res malo na cesti, pa še ti so se vozili meni naproti. Točno 5.03 pridem do Martine, kjer je že bil Boštjan (prvič žejen :)), opravimo zadnji tehnični pregled, se slikamo ter gremo korajžno proti morju.


Do Trboj vozimo v temi, nakar se že pokaže svit in lahko vozimo bolj sproščeno. Do Ljubljane je Boštjan narekoval kar dober tempo na čelu kolone in smo imeli povprečno okoli 30km/h, če ne še malekost več. Martino je malo kislil hiter začetek, ker ni bila ogreta, poleg tega pa je pričakovala bolj turistično vožnjo do morja. Ampak se je do Vrhnike ogrela in "mašina" je potem do Kozine delovala brezhibno ter s polno paro. Nekajkrat je še celo vlekla. Kakorkoli, sledi vožnja po Ljubljani mimo živalskega vrta do Tržaške ceste (malo smo kršili CPP, ker smo vozili kar po Večni poti in nismo šli na kolesarsko stezo, ki pelje nekam v gozd. Nikoli ne veš kaksnega norca najdes tam ob 6h zjutraj :-))in naprej do Vrhnike. Sem imel občutek, da je nekdo premaknil Vrhniko bolj proč od Ljubljane ker je ni in ni bilo.




Pred Vrhniškim klancem damo dol rokavčke in pa vetrovke, naredimo sliko, dve ter gremo naprej. No na postanku sem malo leno postavil kolo ob robnik in takoj, ko se obrnem proč je že lezal na tleh. Poleg vizualnih poškodb na kolesu pa sem na žalost poškodoval tudi zadnji menjalnik, kar sem opazil potem na klancu sej nisem mogel uporabljati 3,4, in 5 zobnik zadaj, ker se je kar samo od sebe prestavljalo. Tako sem pač vozil z malo omejenimi prestavami do Postojne, kjer sem malo nastavil menjalnik s pomočjo zajle. Ravno preskakovalo mi potem ni več, nisem pa mogel prestavit v najtežji prenos.

Tukaj še slika iz znamenitega Vrhniškega klanca. Ko sem ga prvič zvozil na poti v Vrsar leta 1996 je bil še iz tlakovcev:



Sledi pot mimo Logatca do Kalc kjer zavijemo levo proti Postojni. Pred Postojno sledi za krajem Planina še majhen vzpon z nekaj serpentinami, vendar ni velikega naklona, tako da ga zmoremo brez težav. Edino Bostjan je malce začutil bolečine v nogah, tako da je Martina prišla prva na vrh, jaz pa sem vmes malo slikal:








Prispemo v Postojno kjer sledi prvi malo daljši postanek. Boštjan zvrne Red Bull, spet malo poje (mislim da po 3 čokoladicah je to že četrtič :)), z Martino pa skupaj pojeva eno čokoladko ter malo popijeva.

Na sliki je Boštjan pri obedu tretje čokoladice:


Vožnja do Razdrtega poteka nato že po tipični kraški pokrajini- gor-dol-gor-dol... Tako vozimo skozi Senožeče in Divačo proti Kozini, kjer moramo zaviti levo na stransko ceto proti Kačičem, da pridemo do Kozine, kjer sledi še drugi postanek na bencinski črpalki, da Boštjan dopolni bidone z vodo. Sledi vožnja proti Črnemu kalu, vendar smo po nasvetu dveh kolesarjev, ki sta nas prehitela našli novo pot do Črnega kala. V kraju Petrinje je potrebno zaviti levo, malo navkreber, kjer naletimo na lepo in široko cesto z nič prometa. Srečali smo samo kolesarje in enega z motorjem.
Nekaj slik iz tega dela poti:


Na koncu ravnine zaviješ desno (levo greš proti Podgorju in naprej na Hrvaško) in sledi spust, kjer se pri kamnolomu priključiš na staro cesto do Črnega kala. To je bil ''najlepši'' del poti kar se napora tiče in uživancije. Čas do Črnega kala je minil zelo hitro, sledilo pa je še nekaj kilometrov ravine (več ali manj) do Kopra. Tam smo takoj na začetku zavili levo na kolesarsko pot D8, ki te vodi med grmovji in gozdički do centra mesta. Po natanko 6 urah vožnje smo prispeli na obalo, v samo bližino morja, kjer smo naredili nekaj slik ter se odpravili naprej do Izole kjer je bil naš končni cilj. Malo pred ciljem sta nas ujela in za kratko prehitela (ker nista našla takoj parkirnega mesta :-)) tudi Darja in Klemen, ki sta z avtomobilom štartala ob 11h iz kranja. Vse skupaj smo porabili za vožnjo dobrih 6 ur, s povprečno hitrostjo malo pod 26 km/h.





Tukaj pa je še graf iz Polarja, ki prikazuje profil poti v odvisnosti od razdalje:



Zaključek: Kdor ni šel nikoli s kolesom na morje, je prikrajšan za nepozabno doživetje, kjer se vsakomur vrnejo spomini na nostalgične čase, ko smo z raznimi stoenkami, jugoti, katrcami, škodami in drugimi stroji iz časa tovariša Tita in SFRJ hodili na morje.
Kdo se ne spomni dolgih kolon, ko smo v soboto zjutraj stali na Razdrtem in potem vse naprej do morja ?
Kdo se ne spomni, kako je fotru zakuhal avto ali pa je kaj drugega šlo k vragu in ste potem čakali, da se vse skupaj ohladi ali pa da je prišel mehanik ?
Kdo se ne spomni Črnega kala, ko si prvič zagledal morje, ali pa si ga videl zadnjič, ko si šel domov iz idiličnega morja, kjer sta starša s težko prigaranimi dinarji peljala svoje otroke?
Meni kot mulcu je bilo to najlepše doživetje iti na morje, in vedno sem bil žalosten ko je na vrhu klanca pri Črnem kalu morje izginilo za hribi in si vedel da ga tisto leto ne boš več videl. To niso bili časi kot so sedaj, ko si vsak mulc lahko privošči, da gre malo za vikend na morje. To so bili časi, ki so imeli drugačno vrednost za otroke, kot jo ima danes morje. Po moje no :)
Še danes vem kje je stricu Marjanu crknil avto in v kateri gostilni smo nato čakali. Dobro se spomnim tudi naše Škode 120 L al kaj je že bila, ki je začela kuhat v koloni na Črni kal. K sreči je imel ati pri volanu tipko, za katero sva mislila z bratom Klemenom, da je to TURBO, v bistvu pa je bilo stikalo, ki je vklopilo ventilator na hladilniku.

No vsega tega se spomniš sedaj na tej poti, in zato ima ta pot poseben čar in se ne da primerjati s potjo kot je recimo maraton Alpe kjer narediš 150 km in 2000 višinske. Taka pot je samo ena in edina in še danes vem, da sem na tej poti najbolj trpel na kolesu (ever) 11 let nazaj, ko sva šla s ta-istim bratrancem Boštjanom v Vrsar k stricu Marjanu, z ruzakom težkim 15-20 kg na ramenih in pri 35-40 stopinjah. Takrat sem se pa res na momente kr mal cmerou, zakaj sem šel sploh od doma :-). Boštjan bi lahko na tole dodal gotovo kakšen komentar. In danes 11 let za tem mi ni žel te poti, ker je to spomin,ki mi bo ostal do momenta, ko ne bom več v tem garkelnu.

Bila je to lepa sončna sreda kakršnih ni veliko in kolesarjenje mi je bilo v NEZNANSKI in čisti užitek. Družba je bila sanjska čez cel dan in to je tisto kar velja !!
Hvala gostiteljici Meti za gostoljubje ter Klemenu in Darji za adrenalinski prevoz nazaj.

Wawawiwa do naslednjega izleta...
Domen

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Super! Jaz grem jutri na morje s kolesom, tokrat ne iz Lj. Hvala za nasvete, ste carji!