Malo pred 8:00, ko naj bi bil štart sva prispela na zbirno mesto v Cankarjevo ulico v Radovljici, kjer so bili že postrojeni ostali udeleženci ture BigK Challenege 2007. To so bili poleg mene in Urija še Hob, Matija, Klemen (BigK) in pa Frizbi.
Jaz, Uri in Klemen smo imeli gorska kolesa, Frizbi, Matija in pa Hob pa treking varianto. Pred odhodom dopolnimo še malo zraka v nekaj zračnic, nato pa odrinemo do trgovine, kjer kupi vsak kar potrebuje za pot do Bohinjske Bistrice (kakšna banana za pozen zajtrk in pa frutabela za po poti.)
Ob 8:20 jo končno krenemo na 90 km dolgo pot, ki nas bo iz Radovljice vodila mimo Lancovega, Kamne Gorice in Krope na Jamnik, ter naprej proti Dražgošam in čez Jelovico v Bohinjsko Bistrico. Od tam sledi vzpon na Pokljuko ter spust nazaj proti Radovljici.
In tako je tudi bilo. Iz Radovljice smo se spustili proti Lancovem, kjer smo trenirali vožnjo v zavetrju in spust brez poganjanja pedalov. To je tista zanimiva igrica, ki smo se jo šli že kot otroci "komu bolj leti kolo". Če bi nas danes kdo gledal smo sigurno izgledali kot otroci, 20 let mlajši kot dejansko smo. Ampak "it feels good!" Sledil je prvi rahel vzpon, kjer je Frizbi narekoval kar oster tempo, Hob pa se mu ni pustil.
Klemen je kmalu priključil, jaz in Uri pa sva vozila svoj tempo melenkost zadaj. Matija je že testiral svoj telešček in pripravljenost le tega na prihajajoče napore. Z grozo je ugotovil, da zna precej kuhat mašina danes :-)
Pridemo do Krope kjer sledi krajši "pit-stop" pri vodnjaku od koder sledi vzpon na Jamnik. Tu smo dali dol čelade, da ne kuhamo brez potrebe ter dotočili vodo v bidone če je bila potreba. Za vzpon si je vsak določil svoj tempo, saj je to šele petina trase in ne smeš skuriti vse energije že na tem klancu.
Kmalu smo ujeli Frizbija, ki je začel malo pred nami, nato pa smo šli vsak po svojih močeh. Spredaj smo bili najprej Uri, BigK (Klemen) in pa jaz, kmalu pa je BigK odpadel, kajti letos nima v nogah niti 100 km:). Uri je diktiral kar močan tempo in jaz sem vozil kakšnih 20 m za njim. Sredi vzpona sem enkrat malo potegnil, da sem se priključil Uriju in tako sva šla skupaj složno do vrha.
Moj Polar 720i je kazal kar konkreten pulz 94% maxHR, tako da ni bilo smisla pretiravat in sem lepo držal ta tempo. Čas na Jamnik je bil 20:50 kar je bil rekord glede na prejšnja leta. Na vrhu sva počakala Klemena, ki je prišel 2 minuti in pol za nama, kasneje pa so osvojili Jamnik še Hob, Matija in pa Frizbi, ki si v tem vrstnem redu sledijo na spodnjih slikah:
Malo se okrepčamo in predno odrinemo naprej proti Dražgošam naredimo še skupinsko sliko:
Na poti proti Dražgošam srečamo še enega modela iz Dupelj, ki je bil ob 9:50 uri šele na Jamniku, imel pa je pred sabo še kakih 150km, saj je šel do Petrovega brda, Mosta na Soči, ter nato mimo Bovca in čez Vršič nazaj domov. Se mi je kar malo smilil.
No kakorkoli pridemo do Dražgoš nato pa na koncu le teh zavijemo desno mimo kmetij v gozd kjer sledi rahlo vzpenjanje kakih 20km po Jelovici. Pot poteka lepo v senci in iz tega dela je tudi nekaj naslednjih slik:
Vrh točke vzpona sploh ne vem točno kje je, ampak od tam sledi samo še spust do Bohinjske Bistrice. Najprej je makadam na momente precej grob , nato pa pridemo na cesto, ki vodi iz Soriške planine ter po asfaltu do Bohinjske Bistrice.
Sledi okrepčilo v obliki banan, sendvičev in čokolad, čez dobre pol ure pa se ob 12:30 zapeljemo v najhujši vročini proti Pokljuki, natančneje na gorski cilj pri Mrzlem studencu. Na tej točki izgubimo enega člana ture, ker gre Hob raje uživat na vodo, tako da je šel srfat na Bohinjsko jezero. Ostalih 5 se nas zažene po cesti na Pokljuko. Z Urijem greva svoj tempo in ga res poganjava, malo pred koncem sva že malo v rdečih obratih, ampak gre brez problema skozi. Do Mrzlega studenca prideva neverjetnih 25 minut pred Big, nato pa sta mu v 5-minutnih intervalih sledila še Matija in pa Frizbi.
Naredimo malo pavze, se posončamo, pojemo in popijemo kar smo še imeli ter se spustimo proti dolini z lepimi občutki, da je vse hudo za nami. Čez dobro uro že sedimo v pizzeriji Matiček kjer si privoščimo pico ter zasluženo pivo.
Zaključek: Enkraten dan in enkratna tura ni kej. Pohvale Frizbiju, ki je med kolesarji od letos, Hobu ki nas je spremljal sicer samo do Bohinja vendar tudi ni kaj veliko kolesaril, in nenazadnje tudi Matiju, ki je gonil svojo mašino vztrajno in namočil nekaj majic po poti s svojim švicom. BigK je bil zlata sredina z veliko tekaške kondicije, ki na kolesu kot kaže ne pride ne vem kako do izraza, ampak mu še ostane vedno nostalgija za 2 leti nazaj, ko me je gonil v breg, da me je potem on čakal na vrhu brega nekaj časa. No z Urijem sva pa letos s kolesom dobra prijatelja in sva temu ustrezno diktirala oster tempo po vseh vzponih. Za MTB kolo sva jo vozila kar hitro. Ker je bil standardni član tega izleta Blaž ravno na morju, smo hoteli turo ponoviti, vendar vsaka tradicionalna tura se mora zgoditi sam enkrat na leto. Na žalost pa se težko dogovorimo poleti za datum, da smo vsi doma in ne na dopustu.
Tule pa je še graf poti prenesen iz Polarja, kje je vertikala nadmorska višina, horizontala pa prevožena pot:
Ni komentarjev:
Objavite komentar