Medotov garkl: Garmin Triatlon Bled 2007

Malo z zamudo ker nisem utegnil prej, pa vseeno, hitra reportaža iz zadnje množične prireditve, ki sem se jo udeležil in to je triatlon na Bledu imenovan “Garmin Triatlon Bled 2007”. Triatlon kot zanimiva špotna panoga sestavljena iz treh disciplin (plavanje, kolesarjenje in pa tek) zahteva veliko treninga, in če hočeš biti dober moraš najprej znati hitro plavat, potem pa še en kup kondicije za kolo ter tek. Dvakrat sem se udeležil tega mini triatlona za vsakogar in iz lastnih izkušenj povem, da te plavanje ubije če nisi nikoli treniral te discipline ali pa je bil eden izmed prednikov ne vem katerega kolena delfin. Potem pa če si “razbacan” v roke kot sem jaz, ti še tiste mišice ki jih imaš poberejo vso kri, ostanek pa cirkulira potem po nogah na kolesu. Ko pa začnes tečt pa že itak nimaš drugega v glavi, kot samo kdaj bo cilj ter se čimprej privleči do njega. O kakšni taktiki tukaj ni govora ker itak daš vse od sebe. Če greš solo se mi zdi racionalno, da v plavanju ne daš vse od sebe in tisto minuto potem prineseš notri na kolesu ter teku. Se je zgodilo, da sem eno leto prišel iz vode minuto pred Klemenom (BigK), potem sem se pa preoblačil 1:50 ker nisem mogel potegnit majice čez glavo, ker sem imel tako zatečene roke. Je sicer smešno, samo ko hitiš ti to ni smešno. Izgleda približno tako kot v grozljivki, ko mora nekdo hitro vtaknit ključ v avtomobilsko ključavnico in uiti, pa nikakor ne gre ključ notri, po možnosti ti pade še vse po tleh itd…

No letos sem se triatlona udeležil kot član ekipe Uditech, ki smo jo sestavljali Matija Murn kot plavalec, jaz kot kolesar in Klemen Humerca (BigK) kot tekač. Tukaj smo vsi trije lepo sproščeni pred tekmo; no še od vseh je najbolj skrbelo Matija, ker voda ni bila pretirano topla.

Pred štartom smo malo pogramljali z našo konkurenco, konkretno z ekipo Garmin za katero so nastopali Luka Turk (reprezentančni plavalec), Matjaž Rozman (nadobudni kolesar) ter Jože Rupnik (zagnan tekač). Na spodnji sliki je še vodja ekipe Garmin Nataša Rehberger.

Na koncu so oni zasedli 12. mesto, mi pa smo bili uvrščeni na solidno 10.mesto od 22 ekip. Štart triatlona za združenja in podjetja je bil 5 minut za štartom triatlona za vsakogar, kjer je tekmovalo tudi nekaj znanih obrazov,ki jih najdete na spodnji sliki: (Polona, Katja, Anže in Tomaž). Marko se nam je na štartu nekam skril, smo ga pa ujeli v fotogtrafski objektiv med tekom - vsega zadovoljnega.

Matija hladen kot špricar na štartu v sredini:

Po 6:20 minutah Matija prileze iz vode in hiti predat čip do mene. V trenutkih pred štartom sem pogledal na moj Polar in videl, da mi je adrenalin pospešil pulz na 150 v mirovanju !

Na štartu sem izgubil skoraj 10 sekund, ker sem najprej čip dal na roko, vendar so me takoj opozorili da senzor ne bo prijel in sem moral počakat ter ga namestiti na nogo, pri tem pa v tisti naglic nisem takoj našel začetek traku, da ga odlepim ( “grozljivka – ključi” situacija). Na štartu sem se zakadil ko svinja v buče, za kar ne vem ali je bila dobra odločitev ali ne. Dejstvo je da me je zabilo že v sredini prvega kroga in sem težko dihal. Spet sem imel bolečine v pljučih ob globokem vdihu, tako da bo res treba po razlago k pulmologinji, da ne bo kaj narobe. Malo me je mogoče zaneslo s hitrim začetkom, ko se mi je zdelo fino, da sem prehitevel folk kot za šalo. Nekajkrat je šlo kar malo na nož, saj sem moral prehitevati po nasprotnem pasu kjer so vozili kolesarji, ker so nekateri vozili vzporedno in nisi mogel normalno mimo. Tako sem potem večino poti vozil sede, stoje pa sem pospeševal samo na obratih, pulz pa je bil nabit do konca in je bil HRavg=185 , Hrmax pa 190. Tako da sem dal v tem momentu vse od sebe za ekipo, in tole sta slikci iz konca prvega kroga, ter zadnjih nekaj metrov na kolesu. Na celotni progi sta me prehitela dva iz štafete, vozil pa sem malo pod 24 minut. Točnega časa ne vem ker sem štoparico ustavil po predaji, ampak uradni rezultat je pa 23:53.

Čip sem predal Klemenu, ki je takel kakor hitro so ga nesle noge. Sam sem bil utrujen ko pes v cilju, zato mi je Matija prijazno pomagal prenest čip iz moje na Klemenovo nogo, saj bi sam za to porabil preveč časa. Sicer smo bili pa itak zmenjeni, da čip montira tisti ki štarta, ker je predhodnik najbrž malo utrujen. V cilju so me potem najprej bolele še vse spodnje zobe, ker sem očitno lovil zrak z odprtimi usti kot kakšna riba. No sej skozi škrge sem že dihal, tako da je primerjava kar na mestu.
Kako je Klemen tekel in še kaj več , si lahko preberete na njegovem blogu, osebno pa vem da je dal vse od sebe, tako da je naredil rezultat kot ga je. Ob boljši dnevni formi, bi lahko tekel kakšno sekundo na km bolje kot je dokazal čez teden dni na teku okoli Blejskega jezera.
Tukaj pa je Klemen 200m pred ciljem:
ter zadnji metri Klemena v teku:

Sledi nekaj fotografij iz cilja, ko smo vsi prišli k sebi in smo lahko pozirali objektivu, z lepimi občutki da smo se udeležili triatlona ter preizkusili svoje trenutne zmožnosti z ostalimi udeleženci.
Matija in moja malenkost v ciljni areni:

Jaz “poln” energije z lubenico v cilju:

Celotna Uditech ekipa v cilju:

Zahvala gre pa seveda tudi glavnim krivcem, da imamo dogodek zabeležen s fotografijami. Tako se na tem mestu zahvaljujem moji boljši polovici Martini ter kolegu Primožu Rajteriču za fotografije:

ter Blažu, ki je s svojo Panaconicovo mrcino skrbel za tehnično najzahtevnejše slike. Na sliki je Blaž s sinom Maticem:

Seveda je bilo potrebno dogodek na hitro analizirati že v najbližji okrepčevalnici ali po domače rečeno gostilni, in tako smo jo leteli k Backu, kjer smo zaužili izgubljeno tekočino in nekaj ogljikovih hidratov.